Jaz sem izolska plaža.
17.50 Ko se dan začne zelo počasi nagibati proti večeru, si zaželim malo tišine. To najdem na sprehodu med Izolo in Koprom. Tukaj nisem le plaža, sem zgodba. Sem preoblikovana cesta, ki je nekoč povezovala mesti, zdaj pa povezujem ljudi z morjem. Sem najdaljša izolska misel. Ob meni se peljejo kolesarji, suparji se igrajo z valovi, tekači si privoščijo požirek vode na pitnikih ob poti, zaljubljenci hodijo z roko v roki ... In potem, na nekem ovinku, nekdo reče “waw”. In jaz točno vem, kje stoji. Tam, kjer se sonce najlepše dotakne morja. Nočem biti pretenciozna, ampak – ali veste, da pod mojimi valovi spi Rex? Ladja, skoraj taka kot Titanik! In prav jaz jo vsak večer nežno pokrijem s peno.
19.30 V Floramare sem nežna, pozorna in tiha. Tu se vedno znova spomnim, kako pomembna je prijaznost do vseh obiskovalcev. Predvsem pa do tistih, ki ne morejo kar tako steči v morje. Tukaj sem urejena, prilagojena in dostopna. Nisem glasna, sem pa srčna. Moj bazen ni ogromen, je pa dovolj velik, da vanj posije sonce in v njem zažari nasmeh. Nisem samo za goste resorta. Če me potrebuješ, ti vedno odprem vrata. Tukaj sem najbolj mirna. Morda tudi najbolj človeška. Ker sem edina, ki omogoča, da morje objame tudi tiste z gibalnimi ovirami, sem še posebej ponosna, da objemam tiste, ki jih drugje pogosto spregledajo.