Izola kot jo živimo Izolani

Od mojega placa in »koša, mona« do sardel, ki bi jih moral poskusiti vsak obiskovalec.

Če bi Izolo opisoval turistični vodnik, bi verjetno začel z morjem, starim mestnim jedrom in sončnim zahodom. Ko pa o Izoli vprašamo domačine, izvemo, da se včasih družimo tudi na avtobusni postaji ali v frizerskem salonu, da si je dobro privoščiti rogljiček v Mercatorju in da bi moral vsak obiskovalec vsaj en teden delati v Delfinu.

V projektu Delim svoje mesto smo Izolanom do zdaj zastavili tri vprašanja. Zanimalo nas je, kje se v mestu počutijo najbolje, kaj razumejo samo domačini in katero izkušnjo bi moral doživeti vsak obiskovalec. Iz odgovorov se je sestavil precej iskren portret Izole, brez olepševanja in brez turističnih klišejev.

“Moj plac” ni nujno na razglednici

Pri prvem vprašanju - kje v Izoli se domačini počutimo najbolje - so bili najpogostejši odgovori pričakovani: morje, pomol, svetilnik, San Simon in Belvedere. To so kraji, kjer se Izolani nadihamo, umirimo in očitno najbolj počutimo doma.

Toda hitro so se pojavili tudi precej bolj osebni placi: Diana, Zvon, pri Dragotu, pri frizerju, na avtobusni, za šankom ali preprosto tam, kjer so prijatelji. 

Ugotovili smo, da Izola za domačine ni samo zbirka lepih lokacij, ampak predvsem mreža navad, ljudi in mikrokrajev, ki jih mogoče ni v turističnem vodiču, so pa pomemben del vsakdana. “Moj plac ni nujno najlepši plac. Je pa tisti, kjer sem jaz lahko res jaz.”

“Koša, mona?” Če razumeš, razumeš.

Drugo vprašanje je odprlo čisto drug zemljevid – zemljevid jezika. Ob vprašanju, kaj je nekaj, kar razumemo samo Izolani, so se na plakatih pojavili izrazi koša, mona, gremo v/u giro, šjora, kužina, pjat, škovaca, ala in še cel kup besed, vzdevkov ter internih for, ki brez lokalnega konteksta ne pomenijo prav veliko.

Izolski govor ni samo narečje, pač pa mešanica slovenščine, italijanščine, slenga, lokalnega humorja in tona, ki ga je (včasih) težko zapisati. “Gremo v giro” ne pomeni samo iti na sprehod. Pomeni biti zunaj, pogledati, kdo je kje, koga srečati in se morda nekje ustaviti.

Odgovori so tako pokazali, da se Izolani ne prepoznamo samo po tem, od kod smo, ampak tudi po tem, kako govorimo in česa nam drug drugemu ni treba posebej razlagati.

Izole ne prideš samo pogledati

Pri tretjem vprašanju smo domačine vprašali, kaj bi moral doživeti vsak, ki pride v Izolo. Odgovori so bili precej enotni: morje, ribiška tradicija in dobra hrana so še vedno jedro izolske izkušnje.

Največkrat sta se pojavila Ribiški praznik in Pomol okusov, ob njima pa sardele, vožnja z barko, skok v morje, kopanje, kozarec malvazije, sprehod po starem mestnem jedru in sončni zahod ob obali. Domačini torej obiskovalcem ne priporočamo, naj si Izolo samo ogledajo. Priporočamo jim, naj jo okusijo, prehodijo, zaplavajo vanjo in za nekaj časa ujamejo njen ritem.

Odgovori so prav tako pokazali, da ribiška tradicija v Izoli ni le zgodba iz preteklosti, ampak še vedno pomemben del identitete mesta. Živi v praznikih, barkah, ribah na krožniku, druženju ob pomolu in načinu, kako mesto doživljamo še danes.

Seveda so se znašli tudi bolj vsakdanji predlogi: kava v Diani, palačinke v Galebu, rogljiček v Mercatorju, en teden dela v Delfinu ali trenutek, ko ti golob poserje avto. Prav ti odgovori pa nas opomnijo, da je Izola živo mesto.

Če jo prideš samo pogledat, si jo verjetno zgrešil. Izolo moraš začutiti.

Trije zemljevidi istega mesta

Prva tri vprašanja so nam dala tri različne zemljevide:

zemljevid krajev, kjer se počutimo doma;
zemljevid besed, po katerih se prepoznamo;
zemljevid doživetij, ki jih želimo deliti z obiskovalci.
Skupaj pa povedo nekaj precej preprostega: Izola je morje, naši ljudje, naš govor in nekaj dobrega na krožniku.

Projekt Delim svoje mesto se nadaljuje z novimi vprašanji. Odgovore lahko še naprej zapisujete na plakate po mestu ali jih oddate prek spletnega obrazca.

Deli svoje mesto tudi ti