“Na barki si vse: mehanik, kuhar in ribič”
Ker se leto počasi nagiba h koncu in zaključujemo letošnjo serijo Vir izolskih okusov, smo se še zadnjič odpravili na morje. Ne na tisto razgledniško morje, ampak na tisto pravo: delovno, ribiško, resnično. Tja nas je popeljal Jan Virant, ki je pri svojih 27 letih že trinajsto leto na barki.
Med dvema sezona in dvema svetovoma
Janovo leto je razdeljeno na dva dela: poleti vozi turiste na panoramske izlete oz. ribje (fish) piknike, pozimi pa se ukvarja z ribolovom. Poletno sezono ima polno zasedeno. »Za vikend izlet je treba rezervirati že marca,« nam zaupa. Gostom na takem izletu ponavadi speče sardele in kalamare na žaru, se pa prilagodi in jim pripravi, karkoli se dogovorijo. »Tudi meso, če kdo ne je rib,« se nasmeje. Izletnike večkrat odpelje do Pirana, kjer si ogledajo še mesto.
Zime so namenjene ribolovu. In čeprav bi človek pričakoval, da je poletje njegov najljubši letni čas, brez razmišljanja pove: »Pozimi grem raje na morje. Takrat si na morju ti in tri barke. Mir je.« Ta mir je tudi njegov pravi prostor: kabina, ki jo ogreje sonce, tišina med valovi in ritem, ki ga ne prekinja razgiban poletni urnik.
O začetkih in prijateljstvu
Ko ga vprašaš, kako se je zgodba z ribištvom in morjem začela, Jan pove brez olepševanja: »Začel sem zaradi denarja.« Ostal pa, ker mu je bilo od zmeraj pomembno, da je sam svoj šef, pa tudi, ker mu je ribištvo kmalu zlezlo pod kožo.
Jan se je kot otrok s Štajerske preselil v Izolo. Že pri 15 letih je pred in po šoli rad lovil ribe, pri 18 začel voziti turiste, leta 2018 pa je v najem vzel barko Jež in jo nato dve leti kasneje kupil. Leta 2022 so Ježa obnovili.
Danes barko upravlja z Renejem Zadnikom — prijateljem in sodelavcem, s katerim skupaj počneta praktično vse, kar je povezano z Ježem. Kako jima uspe toliko časa preživeti skupaj brez kakšnega konflikta? »Enostavno, na barki se skoraj ne pogovarjava. Delo teče. Vsak ve svoje,« se nasmeje Jan. Pozimi je ribolov neke vrste meditacija. Poleti pa prevladuje organizacija, močan tempo in (predvsem) neprespane noči. Jan je bolj “glasen”, Rene poskrbi, da je vse tako, kot mora biti.
Ribištvo ni zgodba o romantiki
O prihodnosti ribištva Jan govori iskreno: »Ostali bomo ti, ki smo zdaj. Mladih ni. To jih ne zanima. Pravih ribičev je malo. Ribištvo postaja hobi. Vsako leto nas je manj.« Na vprašanje, če bi zamenjal poklic, takoj odgovori: »Ne bi. Drugega ne znam.«
Na barki je, kot pravi, vse: mehanik, električar, ribič, kuhar, kapitan. Prav ta raznolikost mu je všeč, čeprav je zahtevna. Ob tem hitro dojameš, da ribištvo ni romantična zgodba, ampak poklic, ki zahteva trdo delo, vztrajnost in popolno predanost.
Okus morja po njegovem
Ko ga vprašamo, kaj najraje poje, se zasmeje: »Triljo. Pa male kovače in liste. Dokler se ne naveličam, potem je kaj drugega.« Morje je namreč radodarno in nudi veliko. Jan ni človek dolgih razlag, ampak človek dela. »Mi se neradi izpostavljamo. Delamo. Smo tiho. In se ne brigamo za druge,« pove skoraj mimogrede, a v resnici pove veliko.
Predvidoma prihodnje leto bo v morje spustil še Zvezdo, največjo ribiško barko v Sloveniji, ki jo z Renejem zdaj že drugo leto prenavljata. Tudi ta bo služila ribolovu pozimi in turističnim izletom poleti. Kakšne bodo po novem poletne sezone mladih prijateljev? Gotovo še bolj delovne, a fanta se že veselita novih izzivov.
Zgodba Jana in barke Jež nas opomni, da so okusi Izole odvisni od ljudi, ki morda ne govorijo veliko, a ustvarijo največ. Da so ulovi, obed, krožniki in tradicija rezultat neštetih ur na morju, v kabini, na vetru, v temi, v obnavljanju bark … V zgodbah, ki nastanejo potiho, brez velikih besed.
