»Ko se vračam domov in zagledam morje, začutim nekaj v sebi.«

Sandi Radolovič ni bil od nekdaj ribič, čeprav prihaja iz ribiške družine. Po izobrazbi je kovinar, ki je najprej delal kot vzdrževalec strojev v Delamarisu, nato pa ga je življenje odpeljalo tja, kamor je že od nekdaj gledal – proti morju. Spoznajte zgodbo ribiške družine Radolovič. 

Sandi danes vodi družinski ribiški posel, ob njem pa že nekaj let aktivno sodeluje tudi sin Mario, ki se šola na tehniški gimnaziji. Mario že polovico življenja pomaga očetu – tako pri ribištvu kot v poletnih mesecih, ko se ukvarjajo s prevozom potnikov.

Njihova zgodba se začne leta 1988. Takrat je oče (ki je bil ribič) sinovoma ponudil možnost, da prevzameta ribiški čoln v najem. Obljubil jima je pomoč in besedo tudi držal. »Dobro, da sva se z bratom odločila tako, kot sva se,« pravi Sandi. »Saj so vse fabrike, v katerih sva pred tem delala, kmalu zatem propadle.« Danes ribiški posel prevzema tretji, najmlajši brat Andrea. 

Z morjem je povezan že od nekdaj. Že v otroških letih ga je nono jemal s seboj na nočne ribolove. »Takrat je bila posadka velika, na barki nas je bilo sedem, osem. Bilo je veselo. Jaz sem seveda spal, a ko so dvignili mrežo, so me vedno zbudili,« se spominja Sandi in doda, da so enkrat iz morja potegnili celo stari kanu, s katerim so se igrali še dolga leta.Takrat je bilo morje zanj bolj igra, danes pa je vir zaslužka in preživetja.

Sandi, njegov brat Andrea in sin Mario lovijo z mrežami. Svoj dan začnejo ob sončnem vzhodu in se domov pogosto vračajo šele zvečer. »Če ni res slabo vreme, nas doma bolj malo vidijo,« se nasmehne Mario.
Poletni čas pa je za družino Radolovič namenjen prevozu potnikov z njihovo ribiško ladjo Zlatoperko, ki med junijem in septembrom vsak dan povezuje Ankaran, Koper, Izolo in Piran – prevoz, ki je med domačini in turisti izjemno priljubljen.

Najlepši trenutki na morju?
»Ko dvigneš mrežo, polno rib,« pove Sandi.

In najtežji?
»Ko je mreža prazna. Ali pa še huje – ko je raztrgana.« Danes se ribištvo sooča z mnogimi izzivi, kot so zmanjšane zaloge rib, vremenske spremembe, onesnaženje morja, pa tudi birokratske ovire. »Včasih si šel na morje lovit, danes moraš prižgati dva računalnika, vse zabeležiti, dokumentirati. Več časa kot v vodi preživiš za papirji,« pove Sandi.

Ribe prodajajo na tržaško borzo, lokalnim ribarnicam in izbranim gostilnam, kot sta Bujol in Sidro. A ribiči so si enotni: najlepše bi bilo, da bi lahko vsak dan na pomolu postavili mizo in prodali dnevni ulov neposredno ljudem. »Iz morja na krožnik – to je to,« pravi Sandi.

Skrivnosti dobrega ulova?
»Vsak ribič ima svojo majhno skrivnost, tako kot kmet,« se nasmehne. »Kako zašiti mrežo, kam jo vreči … tega ti ne bo povedal nihče.« Najboljša riba je pa tista, ki je sveža – in tista, ki jo poješ tam, kjer je zrasla: na barki, z vetrom v laseh.

Ko ga vprašamo, kaj bi mu morje sporočilo, se zasmeje:
»Va cagar (Pejdi se solit)!« In doda: »To pri nas ni žaljivka – to je, ko te morje pokliče po domače.«
In kaj bi Sandi odgovoril morju?
»Hvala.«