»Vino je odraz ljubezni, ki mu jo daješ.«

Mlada vinarka Tina gradi vinsko pripoved, ki ne temelji le na trtah, ampak na odnosu – do zemlje, do ljudi in do Izole. Skupaj z možem Denisom ustvarjata blagovno znamko Vina Markovič in vodita kmetijo, kjer vina nastajajo z veliko predanosti, natančnosti in spoštovanja do narave. Kar počneta, ni le vinogradništvo, ampak zavestna izbira – in povezanost s krajem, ki ju vedno znova pokliče nazaj.

Ko se odločitev za naravo spremeni v poslanstvo

Tina Markovič (danes Jurkovič) je z vinogradništvom povezana že od rojstva. Pravi, da ji je bilo »položeno v zibelko«, čeprav je ni od nekdaj veselilo. Odraščala je na kmetiji med trtami in traktorji, zato je bilo v otroških letih kmetovanje zanjo nekaj naravnega. Kasneje – v najstniških – pa si ni, kot marsikdo, želela fizično delati. A po končani srednji šoli jo je pot  pripeljala nazaj. Iskala je poklic, ki bi bil povezan z naravo, in se odločila za študij agronomije na Biotehnični fakulteti.

V tem obdobju je spoznala svojega moža Denisa, s katerim sta že takrat sanjala, da bi nekoč delala skupaj. »Začela sva pomagati mojemu očetu v kleti in vinogradu, z željo, da domačo kmetijo tudi prevzameva. Oče nama je dal to priložnost in hkrati jasno povedal, da morava stvari vzeti v svoje roke in delati po svoje. In točno to sva tudi naredila,« pove Tina. Pred skoraj desetimi leti sta iz nekdanje Kmetije Markovič ustvarila novo zgodbo in blagovno znamko Vina Markovič. Že prvo vino, ki sta ga popolnoma samostojno ustvarila (letnik 2019), jima je prineslo šampionski naziv za najboljšo malvazijo na Festivalu Malvazije v Portorožu. »To nama je dalo veter v jadra, saj je bil dokaz, da sva na pravi poti.«

Vino, ki nastaja iz odnosa

Vse se začne v vinogradu. »Zame je vinograd nekaj živega, nekaj, do česar moraš imeti odnos. Tu je veliko odvisno od narave in ti nimaš vseh niti v rokah. Če je vinograd zanemarjen, je to že znak, da nekaj ni v redu,« je prepričana Tina. Na kmetiji skoraj vse delo opravijo ročno, tudi trgatev. »Trgatev je naporna. Težko je dobiti ljudi, ki bi pobirali, zato smo veseli, da smo našli čudovito ekipo penzionistov iz Istre, ki nam vsako leto pride pomagat. Z njimi je trgatev tudi lep družaben dogodek,« se nasmeje Tina.

Kljub temu da imajo kar 10 hektarjev vinogradov in še dodatna 2 hektarja na novo zasajenih, Tina sicer raje opravlja druge naloge: »Če se le da, se izognem delu med trtami, saj imamo ljudi, ki so v tem boljši. Jaz se posvečam predvsem marketingu, kleti, dostavam, skupinam … Saj kmetija ni samo vinograd.«

Vina Markovič še niso ekološko certificirana, a to ne pomeni, da ne stremijo h kakovosti in zdravemu grozdju. »Zaenkrat delamo po konvencionalnih metodah, a se trudimo, da grozdje ostane zdravo. Čistoča in urejenost sta za naju z Denisom izredno pomembni,« je odločna Tina.

Izjemna lega, sveža vina

Posebnost vin Vina Markovič so njihovi vinogradi, ki ležijo na južnem pobočju pod izolsko bolnišnico s čudovitim razgledom proti morju. »Na tej legi grozdje hitro dozori, saj poleti sladkor zelo hitro naraste. Zato smo skoraj vsako leto med prvimi v Sloveniji, ki začnemo s pobiranjem,« razloži Tina.

Glavna sorta, ki jo pridelujejo, je malvazija, sledijo refošk, chardonnay (predvsem za penine) in rumeni muškat. Tini največ pomeni malvazija: »Nanjo sem najbolj ponosna, saj je tako polna, aromatična, sveža. In lokacija ji doda še tisto nekaj več. V zadovoljstvo mi je, ko jo poskusim in vem, da je prava.« Tina priznava, da je pri izboru grozdja za buteljke izjemno zahtevna – v steklenice gre le tisto vino, ki jo prepriča. Včasih skupaj z možem sestavita končno malvazijo iz grozdja, ki raste v različnih vinogradih.

Trenutno pridelajo okoli 60.000 litrov vina letno, vse za domači trg: večinoma za restavracije, preostalo prodajo na domu. Tina pravi, da ne želita rasti v velikosti, temveč v kakovosti: »Želiva biti prepoznavna po vinu, ne po količini. Greva raje v globino kot širino in ostaneva butična.«

Vino odpira vrata in pogovore

Degustacije na kmetiji izvajajo po dogovoru. Tina rada pelje obiskovalce med vinograde, pokaže klet, razloži postopke. Vse to s pogledom na Izolo, morje in sosednje griče. Edinstven razgled, ki skoraj vedno vzame sapo. »Ljudem želim pokazati, da vino ni nekaj, kar zgolj natočiš. Nastaja mesece in je plod trdega dela, ljubezni in odnosa,« pove in doda, da je vsak letnik drugačen – kot smo tudi mi sami.

Z veseljem sodelujejo tudi na dogodkih. Najbolj zvesti so Pomolu okusov, kjer so prisotni od samega začetka: »To je naš dogodek, ki se odvija doma, v Izoli. Obiskovalci res cenijo, ko lahko spoznajo izolske vinarje. Zanimivo je, kaj ljudje povedo, ko poskusijo vino. In kako se ob tem sprosti pogovor. Včasih dobim najboljši feedback ravno v teh kratkih pogovorih.«

Izolske vište, ki očarajo

Čeprav Tina danes živi na Škofijah, jo Izola vedno kliče nazaj. »Celo življenje me ne spusti. Z možem sva tu vsak dan in vsako jutro začneva z razgledom: s kavo nad vinogradi, kjer opazujeva mesto. Res je idilična ta naša razgledna točka. Čeprav je osebno moja najljubša z druge strani, nad Belvederjem.« Izola zanjo ni le mesto, ampak kraj njenega otroštva, dela, družine, prostor, kjer se vse prepleta.

Izola pa je tudi kraj, kjer vino ni postavljeno v vitrino, ampak ponujeno na mizi. Kraj, kamor lahko povabiš ljudi, naj poskusijo, povprašajo, in potem odidejo naprej – umirjeni in zadovoljni.

Tina verjame, da bi ji vino, če bi imelo glas, reklo: »Hvala, ker me spoštuješ.« In Tina bi mu  odgovorila: »Ostani tako, kot si – in govori še naprej v našem imenu.«

Vir izolskih okusov – pripovedi ljudi, ki z rokami, znanjem in srcem oblikujejo okus Izole.