Na ribje in mesne jedi v Parangal

Restavracija Parangal na izolski promenadi tik ob morju se poleg odlične lokacije ponaša z morskimi in mesnimi krožniki. Sanja, ki je v družinski posel vpeta že od malih nog, danes skupaj z družino vodi restavracijo in skrbi za ohranjanje tradicionalnih jedi. V Parangalu je na voljo pestra izbira raznolikih krožnikov, ki so pripravljeni iz lokalnih sestavin, izkušnjo pa spremlja tudi izredno sproščeno vzdušje. Več o zgodovini in načrtih za prihodnost v pogovoru s Sanjo Vatovci.

Parangal ima v Izoli zelo dolgo tradicijo. Kako dolgo si v vodenje gostilne vpeta ti?

Naši začetki segajo še v čas bivše Jugoslavije. Moja starša sta tu zaključila srednjo gostinsko šolo in kasneje delala v hotelih Belvedere. Leta 1991 sta se z osamosvojitvijo Slovenije osamosvojila tudi onadva (smeh) in se odločila za samostojno pot: takrat sta v najem vzela restavracijo pri svetilniku. Tam sta ponujala ribje in mesne jedi, pa tudi pice. Leta 2000 smo se preselili v prostore Parangala, ker smo si želeli spremembe lokacije. Dve leti kasneje smo restavracijo tudi prenovili. Nekaj časa smo poleg Parangala imeli še mehiško restavracijo. Sicer pa že od takrat sledimo naši tradiciji: ponujamo ribje in mesne jedi. Zadnjih nekaj let ob lepšem vremenu veliko delamo tudi na zunanjem žaru z ogljem. Od maja letos smo ponosni še na krušno peč za pice.

Kdaj je Sanja vstopila v vlogo vodje? Si že od nekdaj vpeta v družinski posel?

Ja, tako je. Sem rojena v Izoli in od vedno pomagam staršem, tako da je bilo nekako naravno, da sva skupaj z bratom prevzela družinski posel. Starša sta zdaj v pokoju, a še vedno priskočita na pomoč. Tudi moj brat je močno vpet v posel. On skrbi za nabavo, jaz pa bolj za administrativni del. Imamo namreč dve restavraciji: Parangal v Izoli in Riviero v Piranu. Turizem mi je sicer od nekdaj blizu, tudi študirala sem na Turistici v Portorožu in tuje jezike v Trstu. Čeprav je delo v gostinstvu težko, saj si vse vikende zaposlen s tem (če imaš družino, je vse še toliko bolj zapleteno), imam rada ta poklic.

Od kod ime Parangal in kaj pravzaprav pomeni?

Ime smo v resnici prevzeli, a smo ga zadržali, ker nam je bilo všeč, saj je morsko in zelo povezano z Izolo. Parangal namreč pomeni ribiška vrvica s trnki. Dodali smo mu samo še »Adriatic«, ker smo ta del v bistvu na nek način prenesli iz restavracije na svetilniku in smo ga želeli tudi ohraniti.

Kakšen je vaš tipični jedilnik in katere jedi so najbolj prodajane v Restavraciji Parangal?

Prodamo največ morskih jedi, od katerih bi izpostavila kalamare, ribe in školjke. Pa tudi mesne jedi gredo dobro v promet – sploh na zunanjem žaru, na oglju. Tujci radi jedo meso: mešano, ražnjiči, čevapčiči – tega se veliko proda, sploh nemškim in avstrijskim gostom. Italijanom pa bolj prija morska kulinarika.

Kakšne so posebnosti vaše kulinarike in kako se razlikuje od drugih restavracij v Izoli?

Naša razlikovalna prednost je velik notranji prostor, ki sprejme do 150 oseb. Ta nam pride res prav, da lahko gostimo večje skupine ljudi – recimo, ko so kakšni športni dogodki, regate … Rekla bi, da je prednost tudi zelo širok nabor jedi, ki jih pripravljamo: ribje, mesne, žar, pa tudi pice.

Kako se Parangal prilagaja sodobnim trendom v kulinariki, kot so lokalno pridelana hrana, sezonski meniji itd.?

Zadnja leta opažamo porast  zavedanja pomembnosti beljakovin in njihovega dovoljšnega vnosa. Zato smo v ponudbo dodali tudi lososa in tuno. Večjo pozornost posvečamo različnim solatam, saj opažamo, da ljudje res vedno bolj skrbijo za zdrav življenjski slog in si želijo biti »fit«. Temu se nekako sproti prilagajamo in dodajamo nove jedi.

Tudi letnim časom sledimo in sodelujemo v kulinaričnih dnevih, ki jih organizira Turistično združenje Izola. In to že od začetka! Pa seveda se tudi sicer prilagajamo sezoni: orade se prodajajo, ko je večji ulov, spomladi v ponudbo vključimo šparglje ipd. Smo del pobude KM nič in se trudimo kupovati sveže in sezonske surovine od lokalnih ribičev ter kmetov.

Katere so vaše najbolj priljubljene lokalne sestavine? Brez česa ne morete in zakaj?

Zagotovo ribe in meso. Uporabljamo slovensko meso, ki ga nabavljamo v Agrariji Koper. Tudi brez vedno sveže zelenjave ne gre. Pa vina! Sodelujemo z Vina Koper in z vipavskimi kletmi. Od odprtih vin prodamo največ sauvingona, malvazije in refoška.

Kako vpliva lokalna kulinarična tradicija Izole in Istre na vašo ponudbo in kakovost jedi? Upoštevate tradicionalne recepture ali tudi improvizirate?

Rekla bi, da oboje: ohranjamo tradicionalne recepte, ki se jih nauči tudi vsak novi kuhar, ki pride k nam. To so recimo ribji krožnik, ribja juha ipd. Želimo zasledovati tudi kontinuiteto v smislu kakovosti, puščamo pa seveda tudi možnost novostim; vsak kuhar doda kaj svojega v ponudbo.

Kdo pa so vaši gostje: prednjačijo turisti in dnevni obiskovalci ali Izolani oz. Istrani?

Odvisno od obdobja: poleti je več turistov, pozimi je veliko »vikendašev«. Obisk je odvisen tudi od vremena …  Smo pa ponosni na visoko stopnjo zvestobe tako domačih kot tujih gostov. K nam se redno vračajo gostje iz Italije, Nemčije in Avstrije. V zadnjih letih opažamo porast Francozov, Špancev in Nizozemcev. Zanimive so tudi razlike med narodi: Nemci recimo količinsko ogromno pojejo.

Kako bi opisala tipičnega izolskega turista?

Mislim, da k nam vsaj v poletnem času prihajajo pretežno družine. Mladih ni veliko, saj se zanje verjetno tu ne dogaja dovolj. Tudi starejših je kar nekaj. V poletnem času večino dneva preživijo na plaži, obiščejo kakšno lokalno znamenitost (muzej, arheološki park), za kosila in večerje pa se zadržujejo v restavracijah. Veseli me, da se zadnje čase v Izoli več dogaja, da lahko gostom nudimo tudi večerno zabavo.

Kakšen bi bil tvoj nasvet za turiste, ki iščejo avtentično kulinarično izkušnjo v Izoli?

Vsekakor bi najprej svetovala, da kamorkoli grejo, naročajo sezonske jedi, saj so zagotovo najbolj sveže in najokusnejše. Morda naj ne naročajo z jedilnika, ampak za predlog vprašajo natakarja oz. natakarico.

Kakšno je sodelovanje z drugimi lokalnimi ponudniki in lokalno skupnostjo ter kako vpliva na vašo gostinsko ponudbo?

Z gostinci se povezujemo predvsem preko kulinaričnih dni – Dnevi pedočev, sardele, špargljev … Vedno si priskočimo na pomoč, če kdo kaj potrebuje, komu kaj zmanjka. Ne gledamo se kot konkurenco, ampak držimo skupaj.

Sicer redno sodelujemo z lokalnimi vinarji: Vina Koper, kot sem že omenila, pa tudi Vina Markovič, od katerih kupujemo refošk … Školjke jemljemo od lokalnih dobaviteljev, ribe večkrat dobavljamo od lokalnih ribičev, meso iz Agrarije … Vse to je neke vrste povezovanje in sodelovanje.

Kako se promovirate? Uporabljate klasične ali digitalne kanale?

Trenutno se bolj malo promoviramo. V izdelavi je nova spletna stran. Družabnih omrežij za enkrat nimamo, a se zavedamo, da bomo tudi to področje morali izboljšati. To je eden od naših ciljev.

Kakšni pa so še načrti za prihodnost? Omenila si že okrepljeno promocijo prek digitalnih kanalov … Je še kaj v planu?

Zagotovo okrepljena promocija! Ker imamo veliko prostora, bi mogoče v delu lokala uredili »istrsko konobo«. Ena od želja je tudi združiti in povezati istrske vinarje. Trenutno smo v fazi zbiranja idej, da bi naredili nekaj, česar še ni v neposredni okolici. To je naš največji izziv.

Kako ste zadovoljni z dosedanjim delom, na kaj ste najbolj ponosni?

Ponosni smo na zvesto osebje, ker večinoma vsi, ki tu delajo, z nami sodelujejo že vrsto let. Za to se jim iskreno zahvaljujemo. Ponosni smo tudi na to, da že toliko let obstajamo in da delamo dobro. Zahvala za to gre našim stalnim gostom, domačinom, ki se k nam redno vračajo. Nenazadnje pa smo ponosni tudi na to, da je to družinski posel, da ohranjamo tradicijo in da v resnici že počasi pripravljamo tretjo generacijo, ki bo prevzela vajeti v svoje roke.

Za bolj zabaven zaključek še nekaj zanimivosti o tokratni sogovornici Sanji Vatovci:

Če bi bila ena od morskih jedi, bi bila: morski tris – da je malo vsega.

Izolsko doživetje, ki mi je pisano na dušo je: kopanje na Svetilniku.

Gostom vedno priporočam obisk: Belvederja.

Moj najljubši izolski dogodek je: Ribiški praznik.

V prostem času najraje: telovadim in berem.