Odkrij Izolo kot jo vsak dan živi Barbara

Sprehodi se z Barbaro po njenem domačem mestu, začuti utrip morja in gostoljubje domačinov.

K morju, ko si zaželiš sprostitve

»Plaže ljudi asocirajo predvsem na poletje in kopanje v morju. A jaz morje ljubim v vseh letnih časih in vseh možnih trenutkih. K morju ne grem le, ko si želim zaplavati, pač pa tudi, ko se želim sprostiti ali samo dobro nadihati. Na plažo grem v resnici najraje spomladi ali jeseni. Ta svež morski zrak, sončni žarki, ki te pobožajo po licu, barve dreves v bližini. To so ti trenutki, ko se ustaviš, obrneš k sebi in zares sprostiš.«

Barbara je Laro peljala do sicer zelo znane in ikonične izolske plaže, ki leži na Petelinjem rtu in jo ljudje navadno prepoznajo po belem svetilniku. Domačini ji rečejo »plaža Svetilnik«. A ta prostor je vse več kot le plaža v poletnem času. Ta zeleni del ob morju je prostor, kjer v spomladanskem času poteka filmski festival Kino Otok, prostor, kjer se v sončnih dneh igrajo otroci, prostor, kjer vsak najde nekaj zase.

K prijateljem na traso nekdanje železnice

»Podobno kot plaža svetilnik tudi Parenzana ni manj poznana lokacija, a jaz se nanjo s kolesom vedno rada odpravim. Že od malih nog sem dinamična, aktivna. Všeč pa mi je, da v gibanju zares uživam. Teren na Parenzani ni prezahteven in na poti rada srečam prijatelja Aldota, ki mi ponudi svojo domačo zelenjavo. Rada srečam tudi kokoške; teh se zelo razveselijo predvsem otroci. Le kdo bi si mislil, da na trasi nekdanje železnice danes stoji pravi mini živalski vrt!« 

Barbara je obiskovalko Laro in njeno hčer odpeljala po sprehajalni in kolesarki poti, na traso nekdanje železnice Parenzane. Seveda ni izpustila tudi kakšne zanimive točke ob morju – fotografiranje ob batani je npr. v Izoli obvezen »pit stop«. 

Po svežo ribo k lokalnemu ribiču

»Rada imam Izolo. Tu živim prav od rojstva; še danes v svoji rojstni hiši. Ena od stvari, ki mi je najbolj ljuba je ta, da smo domačini med seboj tako povezani in da radi preživljamo proste trenutke en z drugim. Ravno zato sem komaj čakala, da našo gostjo peljem na kosilo k mojemu prijatelju ribiču.«

Barbara je Lari v izolskem mandraču – nekdanjem glavnem pristanišču, spekla sveže ujeto ribo. Ji je pri peki pomagal tudi ribič?

V Izolano k zgodbam, ki jih piše naš kraj

»Svoj dom imam tako zelo rada tudi zato, ker je poln zgodb in zgodovine. Večkrat imam občutek, da te morda ne znamo najbolje predstaviti našim obiskovalcem, in da tudi mi sami včasih pozabljamo nanjo. A brez zgodovine danes ne bi bili to, kar smo. Izolana ni le hiša morja, je hiša zgodb naših prednikov, naših non in noničev.«

Barbara je Laro s pestro zgodovino spoznala v Hiši morja – Izolani. Ker pa si je Lara zaželela preživeti še nekaj trenutkov v miru, sta se sprehodili skozi pisane ulice izolskega mestnega jedra. V Izolani namreč lahko za urico ali dve pustiš svoje otroke, ki skupaj z animatorko v izolskem muzeju iščejo skriti zaklad. 

»Vzgajati otroke v tem mestu, ko greš lahko povsod peš, imaš vse pri roki, je  varno in domače, je velika prednost naše Izole. Rada se izgubljam med pisanimi škurami mestnega jedra, prisluhnem veselim glasovom otrok, ki se igrajo na ulici ali pokramljam s katero od sokrajank. Včasih se mi zdi, da v našem mestu še vedno živi duh mojega otroštva. Tudi sami smo kot otroci divjali po ulicah, se igrali na igriščih, proste trenutke smo preživljali zunaj. Tako je še danes. Tega v velikih mestih ne vidiš in ne doživiš.«

Če želite, da vam Barbara zaupa še svoje tri skrivnosti, ki jih nismo razkrili v zgornjem zapisu, se prijavite na e-novice, in poslali vam jih bomo po elektronski pošti.

Prijavi se na e-novice