Mai Più: kjer je izolski duh ušel iz stekleničke

Lokal Mai Più je pravi mali izolski muzej, kjer se prepletata izolska zgodovina in energija. Pogovarjali smo se z vodjo lokala, Alenom Antolovičem, ki zase pravi, da je najprej Izolan, šele potem mož, prijatelj in vodja. Malce za šalo, malce za res. Ljubezen do Izole se v tem prostoru čuti prav v vsakem kotičku. Prijazna in sproščena energija pa poskrbita, da se gostje v prostor vračajo znova in znova.

Kako bi opisali koncept in vzdušje tega res posebnega izolskega lokala z zanimivim imenom Mai Più?

Tisti, ki me poznajo, dobro vedo, da sem bil vedno ljubitelj in zagovornik lokalov s konceptom. To so lokali, ki imajo nekaj več; lahko bi rekli, da imajo dušo.

Že besedna zveza mai più  veliko pove: gre za nostalgijo in gre za Izolo. Reciva temu, da sem lojalen občan oz. zvest Izoli. Vedno sem si želel imeti lokal, katerega prva asociacija je naše mesto in pa seveda njegovi prebivalci, Izolani.

Kako se Mai Più konkretno povezuje z zgodovino in duhom Izole? Se ta odraža tudi v sami ponudbi ali zgolj v atmosferi?

Verjamem, da sem z opremo v lokalu – tako s staranim lesom kot z ribiško opremo, ki je sestavni del notranjega interierja, pa tudi z razstavo starih izolskih razglednic, ki imajo dandanes zelo dolgo brado, pa z dresi izolskih športnikov in njihovimi rekviziti, uspel ustvariti prijetno in domače gnezdece za domačine in tudi druge goste, ki nas obiščejo.

Kateri so po tvojem mnenju najbolj izstopajoči artefakti oz. zgodbe, ki jih gostje lahko doživijo in  začutijo v lokalu?

Težko odgovorim na vprašanje, kateri artefakt je najbolj izstopajoč, saj vsak govori svojo posebno zgodbo. Izolani mi redno prinašajo predmete, ki so povezani z Izolo. Tu gre za veliko stvari: od ribiških in športnih rekvizitov pa do fotografij, ki jih predvajamo na TV ekranu in tako obujamo stare izolske zgodbe. Če pa se že moram nekako opredeliti, bi izpostavil kitaro Enza Hrovatina in nogometno žogo z legendarne nogometne tekme Izola - Benfica.

Kdo so vaši gostje? So to pretežno domačini  ali tudi turisti in obiskovalci? Kdo je vaša ključna ciljna publika?

Pri nas  je vsakdo dobrodošel. Najbolj pa se razveselim tistih, ki prinašajo pozitivno energijo in imajo spoštljiv odnos do našega osebja, lokala, gostov in Izole na sploh. Težko se opredelim glede ključne publike. Dan je namreč pri nas kar dolg. Zjutraj nas na kavici obiščejo zaposleni na komunali, poštarji, obrtniki, pa seveda naši zlati upokojenci. Čez dan se odvije veliko poslovnih srečanj, krajših sestankov in kratkih druženj prijateljev. Potem pa nastopi večerni čas, ki je tudi specifičen in meni osebno najljubši. Takrat se pri nas oglasijo spet drugi gostje – gostinci na primer, ki pridejo na zadnjo bevando. Vedno rad poklepetam z njimi, kako so preživeli dan, kaj se jim je zgodilo. Med gosti ne delamo razlik. Prav vsakemu prisluhnemo, mu namenimo svoj čas in z njim poklepetamo, če le utegnemo.

To je pa res pestra publika! Kako ustrežete vsem tem profilom? Kaj je še posebnost lokala Mai Più, kaj ga dela drugačnega?

Mi nenehno spremljamo ponudbo na trgu in si želimo biti drugačni od ostalih. Ponujamo široko paleto raznovrstnih ginov in rumov, ki jo redno dopolnjujemo z novimi različicami. V zimskem času dodamo še raznovrstne tople napitke. Zelo pomembna pa nam je tudi glasba: v našem repertoarju vsak lahko najde skladbo ali  napev, ki ga popelje v dobre stare čase.

Nostalgično pa je tudi samo ime lokala, Mai Più ali po slovensko nikoli več je res zanimiva izbira imena. Zakaj ste se odločili za tako ime?

Ime mu je bilo v bistvu že dano. Pred devetimi leti, ko sem prevzel lokal, sem se odločil, da obdržim ime. Za nas, Izolane, je namreč ta lokal vedno bil Mai Più, saj se v Izoli slovenski in italijanski jezik močno prepletata. Ta beseda zveza se res odlično povezuje s starimi, dobrimi časi, ki so neponovljivi, a jih na neki način pri nas še vedno lahko začutiš.

Vrniva se še malo k sami ponudbi. Omenil si posebne gin tonike, koktejle, izvrstno ponudbo rumov. Kako pa se vaša ponudba pijač dopolnjuje z unikatno atmosfero vašega lokala?

Gostom nudimo prijeten ambient, kjer se predvaja umirjena glasba. Tudi svetloba je prilagojena – seveda glede na trenutek v dnevu. Zunanja zelena terasa je prava oaza miru in domačnosti. Kot sem že omenil, je pri nas na voljo širok izbor kakovostnih pijač in koktejlov. Naša ponudba vin se osredotoča izključno na izbrane lokalne vinarje. To ni prostor za popivanje, ampak za uživanje ob kakovostni pijači. Recimo temu, da pri nas res guštiramo.

Kako sicer izbirate sestavine, npr. za gin tonike? So vključeni tudi lokalni okusi? Katera pijača pa je najbolj prodajana?

Težko rečem, katera pijača je najbolj prodajana, ker je to odvisno tudi od sezone. Velik poudarek dajemo na gin tonike in na naravne začimbe, s katerimi jih mešamo. Ne uporabljamo dodatnih sladkih sirupov. Tudi svetovni trend mešanja pijač zagovarja naravne sestavine, kar pozdravljamo in strogo upoštevamo. Ljudje imajo različne okuse, a izpostavil bi edinstven okus gin tonika Aromatico, ki mu dodamo različna zelišča z našega vrta (baziliko, rožmarin, timijan, origano). To je pravi mediteranski koktejl.

Nudite tudi bogato izbiro rumov. Zakaj ste se osredotočili prav na to vrsto pijače?

Z rumi smo začeli pred približno petimi leti. Gostom smo jih morali najprej predstaviti in začeti ponujati. Danes nudimo rume s celega sveta, prednjačijo pa karibski in južnoameriški. Najbolj nas razveseli, če nam kdo s potovanja za darilo prinese boco  ruma. Danes smo že vsi dobri poznavalci te vrste pijače in tudi kultura pitja je na visoki ravni, tako da vemo, kaj je dobro.

V lokalu opazimo res lepo zbirko glasbenih plošč. Omenil si že, da ti je glasba pomembna. Kakšno vlogo pa igra pri ustvarjanju vzdušja in kako izbiraš glasbeni program?

Music is the best, bi rekel Zappa in z njim se popolnoma strinjam. Meni glasba veliko pomeni in me spremlja prav povsod: doma, v avtu, službi, pri prijateljih. Sem radiofil in zbiratelj vinilov že od 15. leta. Naši gostje glasbo poznajo, mislim, da marsikdo zaide k nam prav zaradi dobre muzike. Ob posebnih priložnostih, ko sta ura in klapa pravi, pa si z veseljem zavrtimo tudi kakšno vinilko.

Lokal bo kmalu obeležil prvo desetletje obstoja. Kakšni  so načrti za prihodnost? Kje se vidite v letih, ki prihajajo?

Mai Più je zgodba, ki jo želimo ohranjati in nadgrajevati. Pot sem si zastavil že na začetku, sedaj pa ji pridno sledim. Zadovoljen sem s potekom in mislim, da smo šli v pravo smer.  Ob tem se zavedam, da si gostje ob pijači velikokrat zaželijo tudi kaj prigrizniti. Zato skupaj z ekipo delamo na tem in upam, da bomo v kratkem ponudbo razširili na prigrizke in narezke.

Nam na kratko predstaviš še svojo ekipo, ki je nepogrešljiv člen atmosfere lokala?

Ekipa Mai Più je zame res neprecenljiva. Brez dobrih sodelavcev lokal  ne more dobro funkcionirati. Gaby, Tessa in Petra so edinstvene! Vsaka prispeva svoj delež, da vse poteka tekoče. Zame so praktično postale kot del družine, saj preživim z njimi več časa kot pa z ženo. (smeh) Najlepše se imamo, ko zadnji gostje odidejo in ob pijači v miru predelamo vse čakole odhajajočega  dne.

Za konec pa še nekaj zanimivih dejstev o Alenu:

Če bi bil jaz koktejl, bi bil: Negroni: kjer se mešanica treh pijač prelevi v konkreten koktejl.

Izolsko doživetje, ki mi je pisano na dušo, je: Koncerti na Manziolijevem trgu, ko se tam zberemo nasmejani Izolani.

Gostom vedno priporočam obisk: Gostilne Manjada, kjer se poleg dobre hrane začuti domače in sproščeno vzdušje.

Moj najljubši izolski dogodek je: Ribiški praznik, ko se z družino odpravimo na potep po mestnem jedru.

V prostem času najraje: Odidem na sprehod ob morju  do Belih skal: še posebej v zimskem času, ko ima morje poseben vonj in zvok.